Cvetlična korita

Moja mama je oboževala rože, okoli in okoli hiše so bila cvetlična korita, bilo je vse v cvetju in tudi v hiši je bilo veliko sobnih rastlin. Ko sem se z možem preselila na svoje, mi je vedno, ko je prišla na obisk, podarila kakšno svojo rastlino, vendar pri meni nikoli niso trajale dolgo. Mama je imela “zelene prste”, vsako rožo, ki jo je dobila v hišo, ne glede na to v kakšnem stanju je bila, je pod njenimi rokami bujno zacvetela. Vsi so občudovali naša cvetlična korita in se spraševali kako ji to uspe.

Sčasoma je obupala nad mano, saj je ugotovila, da svoje rastline zalijem bodisi preveč ali premalo. Moja cvetlična korita so kmalu postala prazna in take sem mami vračala nazaj. Mame že dolgo ni več, saj nas je po dolgi bolezni zapustila prekmalu. Zdaj, ko se bližam petdesetim, sem se odločila, da bom v spomin na mamo, tudi sama imela rože okoli hiše. Tako sem pred tremi leti vsa navdušena nakupila nova cvetlična korita in posadila rože, za katere vem, da jih je imela moja mama.

Nekaj časa je delovalo obetavno, rože so cvetele, bila sem ponosna sama nase in si mislila, kako bi bila name ponosna tudi mama. Vendar sem kmalu pozabila na njih in so ovenele. Dve leti nazaj sem moja cvetlična korita napolnila z bolj trpežnimi rastlinami. Nekako so celo zdržale do konca sezone, niso pa bile tako bujne kot mamine.

Letos sem spet napolnila svoja cvetlična korita, tokrat z jagodami in zelišči, vsake toliko pa je tudi kakšna rožica. Mož me je sicer vprašal, če še nisem obupala. Toda v spomin na mamo ostajam trmasta in vem, da mi bo nekega dne uspelo, da bodo moja cvetlična korita krasila okolico naše hiše in mi bodo v ponos, samo še prave rastline moram najti, take ki so nezahtevne in preživijo tudi nego, kot jo premorem jaz.…