Vinograd

Že kot majhna se spominjam, kako sem mu večkrat pomagala pri opravilih zunaj. Ne bom rekla, da sem ravno uživala, kateri otrok pa rad dela, skoraj nobeden. Ampak danes vem, da me je to pošteno izoblikovalo, da sem postala oseba, ki vidi delo, ki vidi, kdaj človek potrebuje pomoč, prav te vrednote pa mi je dal oče. Ko ga tako gledam, kako se začne njegov dan, ko že zjutraj načrtuje, kaj vse mora ponarediti, in ko gre na prvi sprehod po vinogradu, da pregleda, ali je vse tako, kot mora biti, sem ponosna nanj.

Je pa res, da je vedno starejši in vsako delo mu sedaj vzame veliko več časa, kot pa mu je včasih, ko je imel vse narejeno veliko prej. To ga včasih spravi tudi v slabo voljo, ker ve, da nima več toliko moči in energije. Takrat pokliče mene in skupaj narediva vse to, kar je potrebno. Spomladanska dela v vinogradu so skoraj najtežja, kajti pride na vrsto obrezovanje in gnojenje. Samo obrezovanje zahteva celega človeka in konstantne gibe. Jaz potem vskočim, da vse te vejice poberem.

Nato pa nastopi gnojenje. To je za oba zelo težko, ker vinograd ni na ravnem. Ti dnevi so kar naporni, a ko vse to narediva, potem je nekaj časa mir. Kajti potem je trta obrezana, pognojena in samo čakaš, da poženejo prvi listi, potem pa moraš biti pozoren, da trte ne napade kakšna bolezen. Kajti če jo napade, kar se lahko zgodi, posebej, če je veliko deževnih dni, moraš pravočasno odreagirati, drugače pride do nepopravljive škode.

Želim si, da bo moj oče še veliko let zdrav, in da bo lahko obdeloval svoj vinograd, jaz pa mu bom pri tem pomagala, dokler bo želel.…