Hiša na Obali je bila zame nekaj res čudovitega
Ko sva bila z bratom majhna se je moj oče odločil, da bo kupil hišo na Obali. Želel si je imeti neko hišo, kjer bi se lahko mi kot družina zadrževali čez poletje. Hišo je seveda želel imeti blizu morja, kar je bilo nama z bratom res zelo všeč. Midva sva se lahko dobesedno vsak dan med poletjem kopala, medtem ko je moj oče še vedno imel zelo blizu do službe.
Hiša na Obali je definitivno stala kar nekaj denarja in obadva z bratom so mu bila zelo hvaležna. Res pa je tudi to, da sva z bratom enkrat tudi odrasla. Takrat seveda nisva bila več vedno v tej hiši čez poletje, saj sva si nabrala že kar nekaj prijateljev na Obali, tako da sva nekaj časa preživela tudi pri njih. Oče je v tistem momentu imel občutek, kot da tista hiša na Obali nima več nobenega smisla in zato jo je želel prodati. Ko sva z bratom to zvedela, sva bila seveda zelo jezna in želela sva to na vsak način preprečiti.
Ta hiša nama je se vedno pomenila zelo veliko in zato sva jo želela obdržati. Očeta sem želela prepričati, da je to res hiša, ki je ne sme prodati. Oče naju je potem vprašal, če bi kdo od naju imel to hišo, ko odrastemo. Ko je to rekel so se meni seveda zasvetile oči in takoj sem si predstavljala, kako bi lahko bila ta hiša na Obali moja. Takoj sem rekla očetu, da bom jaz vzela to hišo seveda, če mi uspe zbrati denar. Oče mi je v tistem momentu rekel, da bi mi jo dal zastonj. Ko sem to slišala, sem bila seveda zelo presenečena in hkrati mi ni bilo tako še. Želela sem si, da bi tudi moj oče vzel nekaj od tega in da mi ne bi le podaril to hišo na Obali.
Ko, sem odrasla in bila pripravljena kupiti to hišo, sem seveda očetu ponudila neko ceno, za katero sem vedela, da jo bo sprejel. Oče je najprej vztrajal in je želel hišo mi podariti, a na koncu smo se hvala bogu zmenili za neko ceno, ki jo je bil pripravljen vzeti.…