Vsi poznamo ta občutek, ko si želimo psa, pa ne vemo točno, ali smo pripravljeni poskrbeti zanj. Tudi sama sem začela razmišljati, da bi imela psa. Ko sem to povedala svojemu fantu, je tudi njemu bila to lepa ideja. Ni pa to šlo hitro. Najprej sva se morala prepričati, če bi to res funkcioniralo, da bi imela psa. Potem pa sva morala odločiti, katero pasmo bi imela. Imela sem srečo, ker je tudi fantu bil lep maltežan in kar hitro sva se oba strinjala, da če bi imela psa, bi ta bil maltežan.
Potem je nekaj časa minilo, ker sva morala resno premisliti, če je to res to. Živela sva skupaj že 5 let in nisva imela namena imeti otrok. Tako sva sedaj odločila, da pa bi lahko imela psa. Oba pa sva svobodnjaka in še kako sva se zavedala, kakšna obveznost bo za naju majhen maltežan. Nekaj časa se potem o tem nisva pogovarjala, ker sva morala vsak po svoje premisliti. Potem pa mi je fant rekel, da se njemu ne da več toliko hoditi na okoli in da bi lahko večina časa on skrbel za psa. To me je sicer presenetilo. Predlagal je, da bi jaz lahko še vseeno uživala s prijateljicami, on pa bi bil doma. To sem vzela z rezervo, kako bo potem to vplivalo na najino vezo.
Odločitev je padla in sedaj je v najinem stanovanju maltežan
Malo sva jih slišala od staršev, da nama to ni bilo potrebno, ker sva še mlada in brez otrok. Da je pes velika skrb in da bi lahko imela več časa zase. Midva pa sva bila presrečna, maltežan je postal najin član družine. Kako lepo je imeti psa, sva ugotovila kar hitro. Najin maltežan uživa pri nama in midva uživava z njim. To je bila najina najboljša skupna odločitev.