Z izposojenim can am vodnim skuterjem se odpravljava domov
Konec tedna je zaključen in moj can am je že naložen na prikolico. Seveda tega ne bi mogla narediti sama, zato sem se dogovorila z nekaj fanti na obali, da mi pomagajo. Imela sem namen, da jim plačam, pa niso hoteli sprejeti denarja, zato sem jim kupila kavo in se jim lepo zahvalil.
Preden sem se odpravila domov, sem šla še na kosilo v bližnjo restavracijo. Seveda ne predaleč, ker sem vseeno želela, da imam dober razgled, na moj izposojeni can am, ki ga čuvam, kakor da je zlat. Ampak res si ne predstavljam, kaj bi rekla prijatelju, če bi bilo karkoli narobe. Zato imam raje vse pod skrbnim nadzorom. Zlasti, ker je to nekaj, kar ni moje. In preveč spoštujem prijateljstvo kakor pa, karkoli drugega.
Kosilo je bilo res odlično, zato sem se preveč najedla. Potrebovala sem še eno zelo močno kavo, da nisem zaspala kar na stolu, ker me je vseeno čakala še dolga pot do doma. No, niti ne tako dolga. Kakšne dve uri, če upoštevam še vsa dela na cesti, zastoje in svojo previdno vožnjo, ki skrbi, da bo can am prišel cel iz obale do lastnika. Res vozim kot polž s to prikolico, ampak ker tako malokrat vozim to, raje vozim počasneje, kakor pa, da pridem domov s prazno prikolico ali pa celo brez prikolice. Bolje cel can am in malce več nestrpnih voznikov na cesti, kakor pa mirni vozniki in kaj v polomljenem stanju.
Ko sem spila dvojno kavo, sem se odpravila do avtomobila, da se odpeljem domov. Vmes sem srečala še sosedo iz apartmaja, ki je tudi odhajala domov. Spregovorili sva še nekaj besed in si izmenjali kontakt. Ona ima tudi vodni skuter, ki ga tokrat ni imela s seboj, ampak morda se bova pa kdaj ujeli v podobnem času zopet na obali. Jaz z izposojenim can am vodnim skuterjem in ona s svojim.…